Mnogi sodobni starši so odraščali v domovih, kjer je bilo kričanje oblika nadzora ali teroriziranja.
V današnjem svetu je starševstvo postalo pravi izziv. Starši dobivajo nezaželene nasvete, opozarjajo na stvari, pripovedujejo o “idealnih” scenarijih, v katerih bi morala biti vsaka beseda otroku odmerjena, mirna in nežna. Toda kaj, če povzdignete glas. Ali zaradi povišanega glasu avtomatično postanete “slab” oče ali mati? Klinična psihologinja Emily Edlynn je za Psychology Today poskušala odgovoriti na to vprašanje.
V znanih publikacijah ni redko zaslediti naslovov, kot sta “Kako prenehati kričati na otroke” ali “Zakaj kričanje škoduje otrokovim možganom”. Ti članki temeljijo na dobro znanih trditvah o škodljivih učinkih povišanega glasu na otroško psiho. Nevroznanost res potrjuje, da so sistematično poniževanje, verbalna zloraba ali ustrahovanje destruktivne prakse.
Kaj pa tisti trenutki, ko oče ali mati res ne zmoreta več – utrujenost, stres, preobremenjenost. Včasih kričanje postane čustveno sproščanje, signal, da je tudi njim težko. Ali je to zagotovo škodljivo? Ne povsem.
Kaj je “kričanje”
Zelo pomembno je razlikovati med čustvenim kričanjem in žaljivim ali agresivnim kričanjem. Včasih je “kričanje” le glasno ponavljanje zahteve, ki jo otrok že osmič ignorira. Včasih pa je to odziv na nevarnost (na primer, ko otrok steče na cesto). Ne gre za zlorabo moči, temveč za spontan, obrambni mehanizem.
Ključnega pomena sta vsebina in namen. Če v kričanju ni žalitev, ponižanj ali groženj, to ni enako čustveni zlorabi. Psihologija jasno razlikuje med verbalno zlorabo in povišanim tonom, povezanim s situacijo ali utrujenostjo.
Zakaj kričimo
Večina staršev kričanja ne izbere kot strategijo – je reakcija, ki se pojavi kot odgovor na utrujenost, stres, preobremenjenost. V svetu, v katerem imajo starši toliko odgovornosti in malo podpore, včasih primanjkuje notranjih virov.
Starši niso svetniki, ampak so živi. In če je utrujena mama v torek zvečer povzdignila glas, to ni razlog za večno krivdo.
Ko kričanje res boli: jasne meje
Vendar pa obstajajo meje, ki jih ne smete prestopiti. Tukaj so jasne smernice, ki jih je treba upoštevati:
- Vsebina je pomembnejša od obsega. Ne žalite, ne ponižujte, ne strašite.
- Pogostost. Če kričanje postane običajna oblika komunikacije v domu, je to znak za spremembo.
- Otrokov odziv. Če se vas boji, je to nevarno. Stalni strah aktivira mehanizem “beg ali boj” v otrokovih možganih in je škodljiv za otrokov čustveni razvoj.
- Stalna negativna čustvena klima v družini je eden od dejavnikov, ki povečujejo tveganje za anksiozne motnje pri otrocih.
Če včasih kričite
Na srečo redke epizode kričanja ne pomenijo čustvene zlorabe. V večini družin, kjer so prisotni ljubezen, skrb in podpora, takšni trenutki ne pustijo globokih travm. Lahko celo postanejo učne izkušnje.
Če se po čustvenem izbruhu z otrokom pogovorite, mu razložite svoje občutke, se opravičite – gradite močan, živahen odnos, v katerem otrok vidi zgled empatije, odgovornosti in iskrenosti.
Kričanje kot del pristnega čustvovanja
Želja, da bi bili vedno “popolni”, je nevarna iluzija. Otroci morajo videti resnična čustva svojih staršev in ne njihove stalne maske mirnosti. Naučiti se morajo, da so vsa čustva sprejemljiva, vendar je pomembno, da zanje prevzamemo odgovornost.
Kričanje ni cilj. Vendar pa včasih sporoča, da je nekaj narobe. In če to znamo prepoznati, smo na dobri poti k boljšemu očetovstvu.
Kako si pomagati, da boste manj kričali
- Zmanjšajte svojo delovno obremenitev. Če ste izčrpani, prosite za pomoč.
- Postavite realna pričakovanja. Ni vam treba biti miren 24 ur na dan, 7 dni v tednu.
- Dihajte. Tehnika “ustavi se – dihaj – govori” resnično deluje.
- Po konfliktu se z otrokom pogovorite. Opravičila, pojasnila in objemi zdravijo bolj kot popolna abstinenca.
Otroštvo naših staršev: izogibajte se ponavljanju travme
Mnogi sodobni starši so odraščali v domovih, kjer je bilo kričanje oblika nadzora ali strahu. Zato jih lahko vsako povišanje glasu pripelje nazaj k travmatičnim izkušnjam, ki so jih doživeli sami. Če je to vaš primer – zaslužite si posebno podporo.
V takih primerih lahko sodelovanje s svetovalcem ali skupinska podpora pomaga prekiniti verigo med preteklimi izkušnjami in sedanjim očetovstvom.
Ne živimo v svetu, v katerem ni napetosti. Lahko pa živimo v družinah, kjer kričanju sledi topel dialog, kjer starši priznajo svoja čustva in se odnosi krepijo, ne pa razdirajo. In če morate včasih zakričati – ne pozabite: ljubezen, skrb in iskrenost pomenijo veliko več kot en trenutek jeze. Popolnega starševstva ni.
