Resnično zaupanje raste tam, kjer ni ljubezenskega izsiljevanja
Otroci so zelo pozorni poslušalci, ne zaznavajo le besed, temveč tudi intonacijo, mimiko, čustva in podton. Starševski stavki, izrečeni v naglici ali z razdraženostjo, lahko pustijo globoko sled v otrokovih mislih. RBC-Ukrajina pojasnjuje, katerim stavkom se je treba izogibati, da bi ohranili zaupanje v družini.
“Nimam časa” = “Ti si nepomemben”
Ko otrok sliši, da nimate časa, lahko začuti, da njegove potrebe niso pomembne. Že kratek pogovor ali objem lahko nekaj spremenita. Pomembno je, da niste le fizično prisotni, temveč tudi čustveno na voljo. Iskrena pozornost gradi zaupanje bolje kot kakršna koli razlaga.
“Ne joči” = “Tvoja čustva niso pomembna.”
Prepovedovanje solz otroka uči, da čustva zatira, namesto da bi jih živel. To uničuje sposobnost iskrenega dialoga. Bolje je reči: “Vidim, da si žalosten. Pogovorimo se o tem.” Na ta način se otrok nauči zaupati in deliti čustva.
“Saj sem ti rekel!” = “Pametnejši sem od tebe.”
Te besede razvrednotijo otrokove izkušnje in izbire. Ustvarjajo občutek ponižanja in ne podpore. Namesto tega vprašajte: “Kaj si imel od tega?” in mu pomagajte razumeti situacijo. S tem gradite zaupanje in se učite razmišljati samostojno.
“Ne vmešavaj se mi v pot” = “Vmešavaš se mi v pot.”
Kadar je otrok odrinjen, lahko začuti, da je njegova prisotnost nezaželena. Tudi če ste zaposleni, recite: “Daj mi 10 minut in bom tvoj(-a).” S tem mu pokažete, da je pomemben in da njegovih potreb ne ignorirate. Iskrenost in pojasnilo sta ključna za razumevanje.
“Še vedno si majhen, ničesar ne razumeš” = “Tvoje mnenje ni pomembno”
Takšne besede ubijajo otrokovo samozavest in željo po deljenju. Namesto tega ga morate vprašati za njegovo mnenje in mu prisluhniti do konca. Otrok ima pravico do glasu in to krepi njegovo samozavest. Resnično zaupanje se začne z vzajemnim spoštovanjem.“Ne izmišljuj si” = “Ne verjamem ti.”
Ko vam otrok nekaj pove, so pomembne celo fantazije. Podcenjevanje njegovih besed vodi v izgubo odprtosti. Bolje je reči: “Zanimivo! Kako si to predstavljaš?”. To pomaga ohranjati zaupno povezavo in razvoj domišljije.
“Razočaral si me” = “Ne sprejemam te takšnega, kakršen si”.
Takšni stavki uničujejo notranjo varnost. Otrok se začne bati delati napake, da ne bi izgubil starševske ljubezni. Bolje je reči: “Žal mi je zaradi tega, kar se je zgodilo, vendar te imam vseeno rad. Brezpogojna ljubezen je temelj zaupanja.
“Zdaj ni čas za to” = “Tvoje skrbi niso pomembne.”
Včasih je treba otroka samo poslušati – brez obsojanja ali nasvetov. Ko mu to odrečemo, se zapre. Že nekaj minut iskrenega poslušanja lahko naredi veliko razliko. Zaupanje se rodi v trenutku pozornosti.
“Zakaj ne moreš biti kot drugi?” = “Nisi dovolj.”
Primerjava z drugimi razvrednoti otrokovo individualnost. Izgubi vero vase in si preneha prizadevati za razvoj. Bolje je poudarjati prednosti in spodbujati rast. Podpora navdihuje bolje kot kritika.
“Vse naredim zate” = “Dolguješ mi”
Zaradi te fraze otrok namesto hvaležnosti občuti krivdo. Začne misliti, da njegova ljubezen ni darilo, temveč dolžnost. Ljubezen ne zahteva koristi – je brezpogojna. Pravo zaupanje raste tam, kjer ni izsiljevanja ljubezni.
